Splošno o utesnitvah živcev

Živci prenašajo signale med centralnim živčevjem (možgani, hrbtenjačo) in ostalimi deli telesa. Motorična živčna vlakna prenašajo informacije iz možganov do mišic in omogočajo premikanje. Preko senzoričnih vlaken se iz čutilnih organov v koži prenašajo občutki za dotik, pritisk, temperaturo in bolečino. Del telesa, ki ga določen živec oživčuje s senzoričnim in motoričnim nitjem imenujemo inervacijsko področje. Kronična utesnitev živca (utesnitvena nevropatija) nastane zaradi nesorazmerja med prostornino perifernega živca in anatomskim mestom, ki ga zavzema. Najpogosteje na mestih, kjer živec poteka skozi kostno-vezivni kanal, pod vezivnim tračkom ali robom mišice. Živec lahko utesnjuje tudi brazgotina, ki je nastala po poškodbi ali zaradi ponavljajočega draženja ob ponavljajočih gibih. Redkeje so razlog za utesnitev tumorji (ganglion), vnetje kitnih ovojnic ali kostni odlomki po zlomu.

Stopnja okvare živca je odvisna od trajanja in jakosti utesnitve. Na začetku oziroma pri blagih oblikah so spremenjene ovojnice živčnih vlaken. Bolnik ima eno ali več težav (bolečina, odrevenelost, mravljinčenje, spremenjen občutek za dotik) prehodnega značaja. Ob ustreznem zdravljenju se stanje popolnoma popravi. Če je utesnitev hujša oziroma napredovala je bolečina bolj izrazita mravljinčenje stalno, izguba občutka za dotik pa popolna. Pojavi se tudi oslabelost in v končni fazi propad mišic, ki jih utesnjeni živec oživčuje. V teh primerih je kljub operativni sprostitvi obnova lahko nepopolna in mišice nepovratno okvarjene, zato težave po operaciji ne izvenijo v celoti.

Pri izrazitih utesnitvah in v primerih, ko nekirurško zdravljenje ne odpravi težav je potrebna operativna sprostitev živca na mestu utesnitve. Najpogostejši zaplet operativnega zdravljenja je boleča brazgotina, ki lahko značilno podaljša okrevanje.

Sodobne minimalno invazivne tehnike omogočajo popolno sprostitev živcev skozi kratke kožne reze. Poškodba okolnih struktur je majhna in okrevanje hitrejše.