Posegi

Kirurški poseg je nujen, ko obstaja utemeljen sum na iztrganje živčne korenine ali pretrganje živca, saj pri teh poškodbah povratka funkcije žal ne moremo pričakovati. Pri načrtovanju kirurškega zdravljenja se pojavi vrsta dilem, ki jih je potrebno rešiti pri vsakem posameznem poškodovancu. Potrebno se je odločiti o časovni umestitvi kirurškega posega in izbrati ustrezno rekonstruktivno strategijo. Operacije so lahko dolgotrajne, a za bolnika niso posebno stresne ali boleče. Zapleti so zelo redki, brazgotine so običajno lepe in na skritih predelih telesa. Večina operacij je v splošni anesteziji. Največktrat je potrebno ostati v bolnišnici le dan ali dva.

Kdaj po poškodbi je potrebna operacija?

Številne raziskave s področja poškodb brahialnega pleteža so izoblikovale jasne smernice zdravljenja in potrdile pomen zgodnjega kirurškega posega. Večina raziskav potrjuje obratno zvezo med rezultatom zdravljenja in časom od poškodbe – zgodnejše operacije imajo praviloma boljše rezultate. Pri odprti ostri poškodbi brahialnega pleteža (npr. vbod z nožem) največkrat takoj zašijemo poškodovane živce. Pri zaprtih poškodbah je potrebno pred operacijo počakati določeno obdobje. Čakanje omogoči spontano obnovo funkcije pri poškodbah, kjer živci niso v celoti prekinjeni. V tem obdobju redno spremljamo potek izboljševanja funkcije in izpeljemo ustrezne preiskave, v kolikor so te potrebne. Za operacijo se odločimo, ko se obnova ustavi ali ne poteka dovolj dobro. Zaradi postopnega propadanja mišic je brahialni pletež potrebno rekonstruirati najkasneje šest mesecev po poškodbi. Več kot leto dni po poškodbi so rezultati rekonstrukcije brahialnega pleteža praviloma slabi, ker so mišice nepovratno okvarjene. V zamujenih primerih je za izboljšanje funkcije potrebno opraviti paliativne posege.

Cilji kirurške rekonstrukcije brahialnega pleteža

Žal v primerih hude poškodbe brahialnega pleteža tudi s kirurškim posegom ne moremo v celoti obnoviti funkcije zgornje okončine. Obstajajo številni dejavniki, ki vplivajo na uspeh kirurškega zdravljenja, in vsakemu poškodovancu pred operacijo predstavimo načrt zdravljenja in dejansko dosegljive cilje. Glede na obseg poškodbe se odločimo za vrsto rekonstrukcije in določimo glavne cilje. Upoštevamo funkcionalni pomen posameznega giba in verjetnost uspešnega povratka funkcije. Pri okvari celotnega brahialnega pleteža je smiselno po vrsti obnoviti: krčenje komolca, stabilizacijo rame, občutek za dotik na prstih ter izteg zapestja in krčenje prstov.

Kirurške tehnike rekonstrukcije brahialnega pleteža

Nevroliza

Nevroliza je sprostitev živca, ki ni v celoti prekinjen, iz brazgotine. S tem, se izboljša prekrvavitev in pospeši obnova živca.

Šiv živca

S šivom združimo konca prekinjenega živca in omogočimo rast živčnih vlaken čez mesto poškodbe proti tarčnim organom. Neposredni šiv živca v brahialnem pletežu je možen le v zgodnjem obdobju po ostri poškodbi.

Živčni presadek

Za premostitev vrzeli v poteku živcev pogosto uporabimo živčne presadke. Za živčni presadek vzamemo del manj pomembnega živca in ga všijemo v vrzel v poteku živca, ki ga želimo rekonstruirati. S tem omogočimo rast in obnovo živčnih vlaken preko mesta poškodbe. Najpogosteje vzamemo za presadek suralni živec, ki s senzoričnim nitjem oživčuje zunanjo stran narti.

Nevrotizacija ali prenos živca

Je prenos zdravega, vendar funkcionalno manj pomembnega živca, za obnovo funkcije pomembnejšega poškodovanega živca. Prenose živcev za rekonstrukcijo brahialnega pleteža delimo v tri skupine. Pri zunaj-pletežnem prenosu uporabimo živec, ki ne izhaja iz poškodovanega brahialnega pleteža (akcesorni živec, živec za trebušno prepono, medreberne živce ). Znotraj-pletežni prenos uporabimo v primerih, ko iz hrbtenjače niso iztrgane vse korenine in vsaj ena korenina ostaja primeren dajalec nitja. Blizu-tarčni prenos poskrbi za stik sprejemnega in dajalskega živca bližje tarčnemu organu, s čimer se skrajša obdobje, ko je mišica neoživčena in izboljša funkcionalni rezultat. Pri rekonstrukciji brahialnega pleteža pogosto uporabimo kombinacijo prenosov iz različnih skupin.

Paliativni posegi - sekundarna rekonstrukcija

Sekundarno rekonstrukcijo uporabljamo v zamujenih primerih, po neuspeli primarni rekonstrukciji in za gibe, ki jih s primarno rekonstrukcijo ne moremo obnoviti (male mišice roke pri odraslih).

Paliativni posegi vključujejo:

Prosti funkcionalni prenos mišic

Prosti funkcionalni prenos je prenos delujoče mišice z drugega dela telesa. Prenešeno mišico vpnemo na sprejemnem mestu in mikrokirurško zašijemo žile, ki omogočijo prekrvavitev in preživetje, ter živec za funkcijo prenešene mišice.

Lokalni prenos mišic in kit

Narastišče delujoče mišice ali kite lahko prenesemo na drugo mesto in s tem omogočimo opravljanje funkcinalno bolj pomembnega giba.

Posegi na kosteh in sklepih

V primerih, ko ne moremo obnoviti gibljivosti sklepa, lahko zatrditev sklepa v funkcionalnem položaju ali sprememba oblike kosti omogoči večjo stabilnost, boljši položaj uda in izboljšanje funkcije.

Le s širokim naborom kirurških tehnik lahko izberemo najbolj ustrezno metodo zdravljenja za posameznega bolnika. Zgodnja prepoznava in pravočasno ukrepanje sta ključnega pomena za dober izid zdravljenja. S paliativnimi posegi lahko pomagamo večini poškodovancev s poznimi posledicami brahialnega pleteža.