Kronični regionalni bolečinski sindrom
Refleksno simpatično distrofijo znano tudi pod imenom kronični regionalni bolečinski sindrom označuje bolečina, oteklina in nenormalno delovanje simpatičnega živčevja na roki oziroma prizadeti okončini.
Refleksna simpatična distrofija se lahko razvije po tako majhni poškodbi kot je vreznia s papirjem ali manjši udarec. Nepravilno delujoči živci občasno ali stalno pošiljajo bolečinske dražljaje v možgane. Simpatična vlakna vegetativnega živčevja (živčevje, ki ni pod vplivom volje) so prekomerno aktivna, kar povzroča močno pekočo in zbadajočo bolečino, ki jo spremljajo oteklina, sprememba barve in temperature kože ter zmanjšano potenje.
Pogosteje se pojavlja pri ženskah med 30 in 60 letom starosti, čeprav lahko zboli kdorkoli. Najpogostejša sprožilna dejavnika sta manjša ali večja poškodba ali operacija.
Huda pekoča bolečina je praviloma stalna in zajema področja, ki niso bila poškodovana. Trajanje in jakost bolečine sta nesorazmerna z obsegom poškodbe. Oteklina zajema poškodovani predel, lahko pa celotno okončino. V napredovalih oblikah se koža stanjša in postane svetleča. Pojavijo se spremembe v rasti nohtov na rentgenskih slikah je videti razredčenje kostne gostote. Sklepi postopno otrdijo in delovanje roke je značilno zmanjšano. Oteženo je opravljanje vsakodnevnih opravil. Trajanje in jakost težav se od posameznika do posameznika močno razlikujejo. Diagnoza je zaradi raznovrstne klinične slike težavna in pogosto prepozna.
Odpravljanje težav zaradi kroničnega regionalnega bolečinskega sindroma je v največji meri domena anestezilogov, ki se poglobljeno ukvarjajo s terapijo bolečine. Za kar najboljše rezultate je z zdravljenjem potrebno pričeti čimprej. Način zdravljenja je odvisen od jakosti in trajanja težav. Cilj zdravljenja je zlasti odpraviti bolečino, da bolnik lahko prične roko normalno uporabljati pri vsakodnevnih opravilih. V večini primerov bolečino omilimo z vbrizganjem lokalnega anestetika ob simpatično živčno nitje v vratu. Za odpravljanje težav, ki jih povzroča refleksna simpatična distrofija uporabljamo tudi različna zdravila: kortikosteroide, antidepresive, opoide in antiepileptike. Pomembno vlogo ima tudi fizioterapija, ki skrbi za ohranjanje in izboljšanje gibljivosti. Večina bolnikov kaže znake depresije, anksioznosti in motnje prilagajanja na poškodbo, zato je v zdravljenje včasih smiselno vključiti tudi psihoterapijo. Grobe ocene rezultatov zdravljenja kažejo, da z naštetimi metodami dosežemo odlične rezultate pri tretjini bolnikov, pri tretjini dosežemo izboljšanje pri tretjini pa zdravljenje ni uspešno.
