Rezultata zdravljenja poškodovanih živcev ne moremo natančno predvideti, saj je obnova živca odvisna od številnih dejavnikov na katere nimamo vpliva
Živci prenašajo signale med centralnim živčevjem (možgani, hrbtenjačo) in ostalimi deli telesa. Sestavljeni so iz živčnih vlaken (aksonov) po katerih se prevajajo signali in ovojnic, ki omogočajo prehrano in ščitijo vlakna. Motorična vlakna prenašajo navodila za krčenje iz možganov do mišic in omogočajo premikanje. Preko senzoričnih vlaken se iz čutilnih organov v koži do možganov prenašajo občutki kot so dotik, pritisk, temperatura in bolečina. Pravilno delovanje roke temelji na usklajenem delovanju perifernega in centralnega živčnega sistema.
Obnova živca po poškodbi in način zdravljenja sta odvisna od stopnje poškodbe. Pri najblažji okvari (nevrapraksija) so poškodovane ovojnice živčnih vlaken in je izguba funkcija je posledica začasnega bloka prevajanja po živcu. Obnova po takšni poškodbi je spontana in praviloma hitra in popolna. Delovanje nekoliko večjih sil povzroči pretrganje živčnih vlaken (aksonotmeza). Zunanje ovojnice živca ostanejo nepoškodovane. Ob tej poškodbi živčna vlakna med mestom poškodbe in mišico propadejo. V procesu obnove morajo živčna vlakna zrasti na novo. Kot oporo in vodilo jim služijo ohranjene ovojnice. Obnova živca poteka s hitrostjo približno 3 cm na mesec. Obnova je dolgotrajna, če so ciljni organi (mišice in čutila na roki) daleč od mesta poškodbe. Neoživčene mišice postopno propadajo in če je obnova predolga (več kot leto) so nepovratno okvarjene. Spontana obnova funkcije je v teh primerih odvisna od obsega poškodbe in oddaljenosti tarčnih organov od mesta poškodbe. Nevrapraksija in aksonotmeza sta največkrat posledica zaprtih poškodb oziroma vleka na živce. Pri odprtih poškodbah (vrezne ali vbodne rane) in popolni prekinitvi živcev (nevrotmeza) brez kirurškega posega obnove funkcije ne moremo pričakovati. Živce je potrebno zašiti ali rekonstruirati.
Poškodbe živcev imajo za posledico zmanjšan ali odsoten občutek za dotik v področju, ki ga poškodovani živec oživčuje. Koža v tem predelu se ne poti. Zmanjšana je mišična moč ali pa so posamezni gibi popolnoma odsotni. Oceno mesta in stopnje okvare podajo tudi nevrofiziloške preiskave (elektromiografija, meritve hitrosti prevajanja po živcih).
Izolirane poškodbe živcev kot posledica vreznih in vbodnih ran so redke. Pogostejše so v sklopu kompleksnih poškodb mehkih tkiv in kosti. Cilj operativne oskrbe prekinjenega perifernega živca je čim bolj natančno približati prekinjena konca in s tem omogočiti rast vlaken od mesta poškodbe proti tarčnim organom. Potrebna je mikrokirurška tehnika. Če je vrzel prevelika in živca ne moremo neposredno zašiti, vrzel v živcu premostimo z živčnim presadkom, ki ga najpogosteje vzamemo na nogi. Posledica je slabša občutljivost za dotik na zunanjem del narti.
Ker so v proces obnove po rekonstrukciji perifernih živcev vključeni številni dejavniki (nepravilno vraščanje živčnih vlaken na mestu kirurške povezave, propadanje ciljnih organov, brazgotinjenje) so končni rezultati razmeroma nepredvidljivi. Rezultati so v veliki meri odvisni tudi od starosti poškodovanca, oddaljenosti mesta poškodbe od ciljnih organov, kirurške tehnike ter pravilne rehabilitacije. Načeloma so rezultati zdravljenja boljši pri mlajših bolnikih in pri poškodbah kjer so tarčni organi blizu mesta poškodbe. Izredno pomembna je tudi sposobnost učenja in motiviranost bolnika. Na rezultate je pogosto potrebno počakati več mesecev ali celo let. Stanje je pogosto možno izboljšati z sekundarnimi posegi, če zdravljenje ni uspešno in obnova delovanja ni zadostna. V teh primerih izgubljeno funkcijo nadomestimo s prenosom dela delujočega živca ali prenosom kite ali mišice. Najpogostejše težave po zdravljenju poškodovanih živcev so : nepopolna obnova, zbadajoča bolečina na mestu poškodbe, pekoča bolečina v področju, ki ga živec oživčuje in preobčutljivost na mraz.
