Velika večina tumorjev na roki je benignih
Vsako izboklino, bulo ali novotvorbo, ne glede na to zakaj nastane, imenujemo tumor. Izraz tumor ne pomeni, da je sprememba maligna ali rakava. Velika večina tumorjev na roki je benignih. Tumor se lahko pojavi na koži, v podkožju ali na kosti. Ker je roka sestavljena iz številnih struktur (koža, maščevje,kosti, sklepi, kite, žile, živci,…) se na roki lahko pojavi veliko različnih tumorjev. Kljub temu so nekateri tumorji pogostejši od drugih.
Najpogostejši tumorji na roki (kar 70% vseh tumorjev) so ganglioni.
Drugi najpogostejši je rjavi (gigantocelični) tumor kitne ovojnice. Zraste lahko kjerkoli na roki ob kitni ovojnici in je benigne narave. Raste počasi in zaradi pritiska povzroča poškodbe okolnih tkiv, zato ga je praviloma potrebno odstraniti. Popolna odstranitev je včasih težavna, zlasti če vrašča med bližnje strukture. Možnost ponovitve je večja, če ga ne odstranimo v celoti.
Epidermalna inkluzijska cista nastane, tik pod kožo na mestu vbodne ali vrezne rane. Kožne celice proizvajajo vosku podobno snov imenovano keratin. Ob vbodu lahko kožne celice ostanejo ujete v podkožju. Rastejo naprej in proizvajajo keratin zato nastane cista. Cisto obdaja vezivna ovojnica, napolnjena pa je z belo-rumenim keratinom.
Redkejši benigni tumorji na roki so lipomi (iz maščobnega tkiva), nevromi (na živcih), fibromi (iz vezivnega tkiva), ter glomusni tumorji (boleči tumorji pod nohti). Po poškodbi ali ob artritisu se lahko pojavijo izrastki na kosteh ob sklepih. Na otip so trdi in nepremakljivi. Izbokline na roki so lahko tudi posledica tujkov (trske, delci stekla ali kovine) okoli katerih se zaradi reakcije tkiva naredi čvrsta vezivna ovojnica.
Maligne (rakave) novotvorbe na roki so redke. Med njimi so najpogostejše maligne kožne tvorbe (ploščatocelični in bazalnocelični karcinom ter melanom). Zelo redki so sarkomi v mehkih tkivih ali na kosti. Za zanesljivo diagnozo je potrebna biopsija in histološka preiskava.
S podatki , ki jih pridobimo od bolnika in s kliničnim pregledam v večini primerov lahko dovolj natančno opredelimo tumor in svetujemo zdravljenje. V nejasnih primerih so za opredelitev tumorja potrebne slikovne preiskave (rentgensko slikanje, ultrazvok, magnetna resonanca) in/ali biopsija (odvzem koščka tkiva iz tumorja) in histološka preiskava (pregled tkiva pod mikroskopom).
Način zdravljenja je odvisen od vrste tumorja, mesta , kjer se pojavi, želja bolnika ter izkušenosti zdravnika. Nekateri tumorji izginejo brez zdravljenja, nekatere lahko odstranimo s punkcijo, nekaterih, kjub temu da ne izginejo ni smiselno odstranjevati. Najmanjša verjetnost , da se bo tumor ponovil je po popolni kirurški odstranitvi. V kolikor je potrebno, odstranjeno tkivo pošljemo na histološko preiskavo in tako izvemo kakšen tumor smo odstranili in ali smo ga odstranili v celoti. Operacije so v večini primerov ambulantne v lokalni anestezij. Pomembno je, da od kirurga za roko pridobite dovolj informacij o vrsti, tumorja pričakovanih rezultatih zdravljenja ter možnih zapletih in se nato odločite za vrsto zdravljenja
