Poškodbo kit upogibalk prepoznamo po nepravilnem položaju prsta, ki je v mirovanju v bolj iztegnjenem položaju od ostalih prstov ter delni ali popolni nezmožnosti upogiba.
Kite mišic upogibalk (fleksorjev) so čvrste gladke strukture, ki povezujejo mišice na sprednji strani podlakti s kostmi na prstih in omogočajo premikanje prstov. Tročleni prsti imajo dve, palec pa eno kito upogibalko. Preko zapestja in v prstih potekajo v kanalu, ki jih drži ob kosti in omogoča gladko drsenje. Kite so poškodbam najbolj izpostavljene v predelu kožnih gub na prstih, kjer ležijo tik pod kožo. Poškodbe z ostrimi predmeti ter predvsem vbodne rane z noži lahko poškodujejo kite stran in mnogo bolj kot bi sklepali po položaju in velikosti vbodne rane. Ob sunkovitih gibih se kita lahko iztrga tudi iz narastišča na kost.
Poškodbo kit upogibalk prepoznamo po nepravilnem položaju prsta, ki je v mirovanju v bolj iztegnjenem položaju od ostalih prstov ter delni ali popolni nezmožnosti upogiba. Pri poskusu upogiba se pojavi bolečina. Pogosto prekinitev kite spremlja izguba občutka za dotik, kar je posledica pridružene poškodbe živcev, ki ležijo ob kitah. Ob zaprtih poškodbah ter ob sumu na pridružen zlom so za dokončno oceno poškodbe potrebne slikovne preiskave.
Prekinjene kite je potrebno zašiti, če želimo obnoviti aktivno gibljivost. Zaradi vleka mišice, se konca prekinjene kite lahko razmakneta za nekaj centimetrov in večkrat so za uspešno oskrbo potrebni dodatni rezi kože. Po operaciji opornica drži prste in zapestje v upognjenem položaju, kar razbremeni napetost na mestu šiva. Rehabilitacija traja več mesecev po poškodbi. Sprva s posebnim načinom razgibavanja in dinamičnimi opornicami skrbimo, da kite v kanalih drsijo, kar preprečuje zarastline, obenem pa pazimo, da se šiv ne raztrga. Po približno petih tednih prične poškodovanec roko postopno normalno uporabljati. Izvaja vaje za izboljšanje gibljivosti ter brazgotine masira z mastno kremo.
Poškodba kite upogibalke je resna poškodba, ki ima kljub pravilni kirurški oskrbi lahko trajne posledice. Najpogostejša zapleta sta prekinitev na mestu šiva ter zarastline med kito in okolnimi tkivi, kar preprečuje drsenje kite in zmanjša obseg gibljivosti. V teh primerih so potrebni sekundarni posegi. Rekonstrukcija kite s presadkom (tendoplastika) ali sprostitev kite iz brazgotinskega tkiva (tenoliza).
